Rimska mitologija je zbirka tradicionalnih zgodb, ki se nanašajo na legendarni izvor antičnega Rima in verski sistem, kot je predstavljeno v literaturi in vizualni umetnosti Rimljanov. Rimska mitologija se lahko nanaša tudi na sodobno preučevanje teh upodobitev in na vsebino, ki jo v katerem koli obdobju predstavlja literatura in umetnost drugih kultur.
Rimljani so svoje tradicionalne pripovedi običajno obravnavali kot zgodovinske, tudi če imajo čudežne ali nadnaravne prvine. Zgodbe se pogosto ukvarjajo s politiko in moralo ter kako se posameznikova osebna integriteta nanaša na njegovo odgovornost do skupnosti ali rimske države. Heroizem je bil pomembna tema. Ko zgodbe osvetlijo rimske verske prakse, se bolj ukvarjajo z obredom, svečeniki in institucijami kot s teologijo ali kozmogonijo [1].
Preučevanje rimske religije in mita zapletata zgodnji vpliv grške religije na Apeninskem polotoku v času rimske protozgodovine in poznejša umetniška posnemanja grških literarnih modelov rimskih avtorjev. V zvezi s teologijo so bili Rimljani radovedni, da bi identificirali lastne bogove z grškimi (interpretatio graeca) in znova interpretirali zgodbe o grških božanstvih pod imeni njihovih rimskih ustreznikov[2]. Rimski zgodnji miti in legende imajo tudi dinamičen odnos z etruščansko religijo, manj dokumentiran kot pri Grkih.
Medtem ko rimski mitologiji morda primanjkuje obsežne narave božjih pripovedi, kakršne najdemo v grški literaturi, Romul in Rem, ki sesata volka, sta znana kot vsaka podoba iz grške mitologije, razen Trojanskega konja[3]. Ker je bila latinska literatura v Evropi bolj poznana skozi srednji vek in v obdobju renesanse, so razlage grških mitov s strani Rimljanov pogosto imele večji vpliv na pripovedne in slikovne predstavitve 'klasične mitologije' kot grški viri. Zlasti verzije grških mitov v Ovidovih Metamorfozah, napisanih v času Avgustove vladavine, so se štele za kanonične.