Ruska revolucija

Ruska revolucija
Del prve svetovne vojne in revolucij 1917-1923
Boljševiške enote korakajo skozi Rdeči trg v Moskvi.
Datum 8. marec – 8. november 1917 Prizorišče Rusko cesarstvo Izid zmaga boljševikov abdikacija Nikolaja II. razpad vlade Ruskega cesarstva razpad začasne ruske vlade ustanovitev Ruske SFSR začetek ruske državljanske vojne
Udeleženci
ruska cesarska vladaa ruska začasna vlada	Petrogradski sovjet boljševiki levičarski socialisti
Poveljniki in vodje
cesar Nikolaj II.a princ Georgij Lvov Aleksander Fjodorovič Kerenski	Lenin Lev Davidovič Trocki Lev Borisovič Kamenjev
Moč
Cesarska ruska armada	Rdeča garda: 200.000
a. do 15. marca 1917.

Ruska revolucija je skupna oznaka za vrsto revolucij v ruskem cesarstvu v letu 1917, ki so privedle do razpustitve caristične avtokracije in ustanovitve Ruske sovjetske federativne socialistične republike. Po prvi februarski revoluciji (marca po gregorijanskem koledarju) je bil cesar Nikolaj II. prisiljen odstopiti, stari režim pa je zamenjala začasna ruska vlada. V drugi oktobrski revoluciji (novembra po gregorijanskem koledarju) je bila začasna vlada odstranjena in nadomeščena s komunistično vlado boljševikov.

Februarska revolucija je potekala v kontekstu težkih vojaških neuspehov na vzhodni fronti v času prve svetovne vojne, ki je pustila večino ruske armade v stanju uporov, osredotočena okoli mesta Petrograd (sedanji Sankt Peterburg). V splošnem kaosu so člani cesarske Dume prevzeli nadzor nad državo in oblikovali rusko začasno vlado. Vojaško vodstvo se je čutilo nemočnega za zatrtje revolucije, Nikolaj II., poslednji ruski cesar, pa je ob tem moral abdicirati. Sovjeti (delavski sveti), ki so jih vodile radikalnejše socialistične frakcije, so na začetku dovolili začasni vladi prevzeti oblast, vendar obenem vztrajali na posebni pravici, da vplivajo na vlado in nadzirajo različne milice.

Sledilo je obdobje dvovladja, v katerem je začasna vlada imela državno oblast, medtem ko je omrežje Sovjetov, ki so jih vodili socialisti, pridobivalo zvestobo spodnjih razredov in politične levice. Ob vsem tem so se dogajali pogosti upori, protesti in številne stavke. Ob odločitvi začasne vlade za nadaljevanje vojne z Nemčijo, so se boljševiki in ostale socialistične frakcije zavzeli za zaustavitev bojev. Delavske milice, ki so bile pod njihovim nadzorom, so preoblikovali v rdečo gardo (kasnejšo Rdečo armado), s katero so uveljavili znaten nadzor.^[1]

V oktobrski revoluciji so boljševiška stranka pod Leninom in delavski Sovjeti v Petrogradu strmoglavili začasno vlado. Sami sebe so imenovali za vodje različnih vladnih ministrstev in prevzeli nadzor nad podeželjem, z vpostavitvijo čeke pa utišali nasprotovanja. Za končanje udeležbe Rusije v prvi svetovni vojni, so voditelji boljševikov z Nemčijo marca 1918 podpisali mirovni sporazum v Brest-Litovsku

Med »rdečimi« boljševiki in »belimi« frakcijami je izbuhnila državljanska vojna, ki je trajala več let, s končno zmago boljševikov. Tako je revolucija utrla pot k ustanovitvi Zveze sovjetskih socialističnih republik leta 1922.

1. ↑ Orlando Figes, A Peoples Tragedy, p370