Seznam bizantinskih cesarjev

Seznam bizantinskih cesarjev vsebuje cesarje od ustanovitve Konstantinopla leta 330, ki običajno označuje začetek Vzhodnorimskega oziroma Bizantinskega cesarstva. Konča se z letom 1453, ko je Konstantinopel osvojila vojska Osmanskega cesarstva. Na seznamu so samo cesarji, ki so bili priznani kot zakoniti vladarji in so suvereno vladali cesarstvu. Izjeme so mladoletni socesarji (symbasileis), ki niso nikoli dosegli položaja edinega ali višjega vladarja, in nekateri uzurpatorji in uporniki, ki so zase zahtevali cesarski naslov.

Niz bizantinskih cesarjev se začne s prvim krščanskim rimskim cesarjem Konstantinom Velikim, ki je obnovil Bizanc in ga izbral za prestolnico cesarstva. Njegov način vladanja je postal model za vladanje njegovih naslednikov.

Kot prvega bizantinskega cesarja v političnem smislu se pogosto omenja Konstantinovega predhodnika Dioklecijana, ki je na vzhodu vladal kot avgust od 1. aprila 286 – 1. maja 305). Dioklecijan je zamenjal republiški lesk principata z absolutističnim dominatom, ki je bil bolj podoben orientalski in helenistični obliki avtokratske monarhije. Glavne značilnosti bizantinske države je vsekakor začrtal Konstantin. V bizantinski politiki in kulturi je prevladoval grški vpliv s krščanstvom kot državno religijo.

Vsi bizantinski cesarji so se imeli za rimske cesarje.^[1] Izraz bizantinski je skovalo zahodnoevropsko zgodovinopisje v 16. stoletju. Uporaba naslova cesar je postala sporna po papeževem kronanju frankovskega kralja Karla Velikega za cesarja Svetega rimskega cesarstva 25. decembra 800. Njegovo imenovanje je bilo delno posledica kronanja bizantinske cesarice Irene leta 797, ki je papež Leon III.ni priznal za cesarico, ker je bila ženska.

Vsi cesarji pred Heraklijem (vladal 610-941), so se uradno naslavljali z avgustus, vendar so uporabljali tudi druge naslove, na primer dominus. Pred njihovimi osebnimi imeni je bil uraden naslov Imperator Caesar Augustus. Po Herakliju so začeli pogosto uporabljati grški naslov basileus (Βασιλεύς), ki je pred tem označeval suverena. Po ustanovitvi rivalskega Svetega rimskega cesarstva v Zahodni Evropi se je vedno bolj pogosto uporabljal naslov avtokrator (Αυτοκράτωρ). V kasnejših stoletjih so zahodni kristjani bizantinskega cesarja pogosto imenovali kar "grški cesar". Proti koncu cesarstva so se cesarji naslavljali z osebnim imenom, kateremu je sledil pripis "v Kristusu, cesar in avtokrat Rimljanov".

V srednjem veku so bile pogoste vladarske dinastije, četudi načelo dednega nasledstva v cesarstvu nikoli ni bil formalizirano.^[2] Dedno nasledstvo je bilo bolj običaj kot nedotakljivo načelo.^[3]

Če se v seznam cesarjev vključi tudi dinastija Paleologov, ki si je lastila naslov cesarja v izgnanstvu, se je v tisočletni zgodovini Bizantinskega cesarstva na njegovem prestolu zvrstilo 99 cesarjev.

1. ↑ R. Hooker, The Byzantine Empire, Middle Ages, World Cultures' Arhivirano 2007-06-26 na Wayback Machine.', 4. junij 2007.
2. ↑ Y. Karayannopoulous, State Organization, Social Structure, Economy, and Commerce, History of Hunamity - Scientific and Cultural Development from the Seventh to the Sixteenth Centuries, IV., UNESCO, Pariz, 2000, str. 183.
3. ↑ N.D. MacGillivray, Last Centuries of Byzantium, 1261-1453, Cambridge University Press, 2. izdaja, 1993, str. 72.