Zgodnji Slovani so se naselili v vzhodnem in južnem delu nekdanje rimske province Panonije. Z izrazom Spodnja Panonija (latinsko Pannonia inferior, madžarsko Alsó-pannoniai grófság, hrvaško Donja Panonija, srbsko Доња Панонија) so se označevali predeli Panonske nižine vzhodno in južno od reke Rabe in delili na Zgornjo in Spodnjo Panonijo, podedovano iz rimske terminologije.
Od sredine 6. do konca 8. stoletja sta bila regija in slovansko prebivalstvo pod oblastjo Avarov. Po uničenju Avarskega kaganata je oblast v regiji prevzelo Frankovsko cesarstvo. Oblast Frankov je trajala do madžarske osvojitve Karpatske kotline okoli leta 900.[1][2][3]
V frankovskem obdobju so Spodnjo Panonijo upravljali lokalni slovanski vladarji pod suverenostjo frankovskih kraljev. Znotraj frankovskega upravnega sistema je v Zgornji Panoniji nastala Panonska marka pod neposredno frankovsko oblastjo preko frankovskih grofov, medtem ko so Spodnjo Panonijo kot kneževino upravljali lokalni slovanski knezi pod vrhovno frankovsko oblastjo. V 9. stoletju sta frankovsko nadvlado v Spodnji Panoniji izpodbijala Prvo bolgarsko cesarstvo in Velikomoravska.[1][2][4]
V 10. stoletju je madžarsko osvajanje Karpatske kotline razdelilo slovanske skupnosti v regiji na dvoje, kar je pripeljalo do oblikovanja Zahodnih in Južnih Slovanov.