Sónoluminiscénca je pojav sevanja svetlobe pri močnem skrčenju mehurčkov (imploziji) v tekočini zaradi vzbujanja z zvokom.
Mehanizem sonoluminiscence sicer ni popolnoma jasen, kljub temu pa se trenutno najverjetnejša teorija osredotoča na adiabatsko stisnjenje plinov v mehurčku, s tem pa nastanek visokih temperatur in tlakov ter ionizacija atomov.
Pojav sta leta 1934 odkrila nemška znanstvenika H. Frenzel in H. Schultes, ko sta v posodo z razvijalom za fotografije vstavila ultrazvočni pretvornik, s prvotnim namenom za pospeševanje procesa razvijanja fotografij.[1]