Tutankamon

Tutankamon
Tutankaton, Tutankamen[1]
Tutankamonova zlata posmrtna maska
Faraon
Vladavina	okoli 1332 – 1323 pr. n. št., Novo kraljestvo, (Osemnajsta dinastija)
Predhodnik	Neferneferuaton
Naslednik	Aj (prastric/pratast)
Vladarski nazivi Prenomen  (Praenomen) Neb-kheperu-re[2][3] Lastnik manifestacije Raja[4] Nomen Tut-ankh-imen, heqa iunu shemau[2][4] Živa podoba Amona, vladar južnega Heliopolisa[4] Horovo ime Ka nakht tut mesut[2][3] Zmagoviti bik, (popolna) slika (ponovnega) rojstva[4] Naziv Nebti Nefer hepu, segerekh tavi[2][3] Popoln zakonov, ki je umiril obe deželi[4] Zlati Horus Wetjes khau, sehetep netjeru[2][3] Vzvišenega videza, ki je zadovoljil bogove[4]
Zakonci	Anhesenamon (polsestra)
Otroci	dva; mumiji 317a in 317b
Oče	mumija v KV55,[5] prepoznana zelo verjetno kot Ehnaton
Mati	Mlajša gospa
Rojstvo	okoli 1341 pr. n. št.
Smrt	okoli 1323 pr. n. št. (star 18–19 let)
Pokopan	KV62, Dolina kraljev

Tutankamon (egipčansko twt-ꜥnḫ-jmn, Təwātə-ʿānəḫ-amānə,^[6][7] egiptološka izgovarjava Tūt-anḫ-āmen) je bil faraon, zadnji iz svoje kraljevske družine, ki je vladal proti koncu Osemnajste egipčanske dinastije od okoli 1332 do 1323 pr. n. št. (konvencionalna kronologija). Njegov oče je bil zelo verjetno faraon Ehnaton, prepoznan kot mumija iz grobnice KV55 v Dolini kraljev. Njegova mati je bila očetova sestra, prepoznana z DNA testiranjem kot neznana mumija iz KV35, zdaj imenovana Mlajša gospa.^[8]

Prestol je prevzel kot osem ali devet let star otrok. V njegovem imenu je vladal njegov naslednik vezir Aj, s katerim je bil morda v sorodu. Ajevo regentstvo je bilo brez primere v egipčanski zgodovini. Tutankamon se je poročil z očetovo polsestro Ankesenamon. Z njo je imel nedonošeno hčerko in hčerko, ki je umrla kmalu po rojstvu.^[9]

Faraonovi imeni Tutankaton in Tutankamon naj bi pomenili "Atonova živa podoba" in "Amonova živa podoba", pri čemer je Atona po Ehnatonovi smrti zamenjal Amon. Nekaj egiptologov, vključno z Battiscombeom Gunnom, verjame, da je prevod imena morda napačen. Bolj primeren naj bi bil prevod "Atonovo življenje je prijetno" ali, kot meni profesor Gerhard Fecht, "Popolno življenje nekoga je Aton".

Tutankamon je obnovil staro egipčansko religijo, ki jo je razpustil njegov oče, obogatil in obdaril duhovniška reda dveh pomembnih kultov ter začel obnavljati stare spomenike, poškodovane v prejšnjem amarnskem obdobju. Posmrtne ostanke svojega očeta je ponovno pokopal v Dolini kraljev in prestolnico iz Aketatona preselil nazaj v Tebe. Bil je invalid zaradi deformacije levega stopala in nekroze kosti. Za hojo je moral uporabljati palice, od katerih so jih več našli v njegovi grobnici. Imel je še druge zdravstvene težave, vključno s skoliozo in malarijo.

Tutankamonovo grobnico je leta 1922 odkril Howard Carter.^[10] Grobnica z več kot 5.000 predmeti je vzbudila veliko pozornost svetovnjega tiska, njegova zlata posmrtna maska, ki je zdaj v Egipčanskem muzeju v Kairu pa je postala simbol starega Egipta. Smrt nekaterih oseb, vključenih v odpiranje Tutankamonove grobnice, je bilo splošno pripisano prekletstvu faraonov.

Nekateri njegovi zakladi so z neverjetnim odzivom potovali po vsem svetu. Egiptovski vrhovni svet za starine je leta 1962 odobril razstavo v pariškem Louvru, ki mu je sledil Kiotski mestni muzej umetnosti v Tokiu na Japonskem. Razstavi je obiskalo več milijonov obiskovalcev. Od leta 1972 do 1979 so bili zakladi razstavljeni v Združenih državah Amerike, Sovjetski zvezi, Japonski, Franciji, Kanadi in Zahodni Nemčiji. Sledil je premor do leta 2005. Na mednarodnih razstavah do leta 2011 so bili tudi predmeti njegovih predhodnikov iz Osemnajste dinastije, vključno s Hačepsut in Ehnatonom, vendar brez njegove zlate posmrtne maske. Turneja 2019-2022 se je začela v Los Angelesu in končala v novem Velikem egipčanskem muzeju v Kairu. V njem je prvič razstavljena celotna Tutankamonova zbirka, zbrana iz vseh egiptovskih muzejev in skladišč.

1. ↑ Clayton 2006, str. 128.
2. ↑ ^{2,0 2,1 2,2 2,3 2,4} Osing & Dreyer 1987, str. ;110–123.
3. ↑ ^{3,0 3,1 3,2 3,3} »Digital Egypt for Universities: Tutankhamun«. University College London. 22. junij 2003. Pridobljeno 5. avgusta 2006.
4. ↑ ^{4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5} Leprohon 2013, str. 206.
5. ↑ Hawass et al. 2010, str. ;640–641.
6. ↑ Loprieno, Antonio (1995). Ancient Egyptian: A Linguistic Introduction, Cambridge: Cambridge University Press,
7. ↑ Loprieno, Antonio (2001) “From Ancient Egyptian to Coptic” in Haspelmath, Martin et al. (ur.), Language Typology and Language Universals
8. ↑ Hawass et al. 2010, str. ;638–647.
9. ↑ Hawass & Saleem 2011, str. W829–W831.
10. ↑ Hawass 2004, str. 73.