Vespazijan Titus Flavius Caesar Vespasianus Augustus | |||||
---|---|---|---|---|---|
9. cesar Rimskega cesarstva | |||||
Vladanje | 1. julij 69 – 23. junij 79 | ||||
Predhodnik | Vitelij | ||||
Naslednik | Tit | ||||
Rojstvo | 17. november 9[1] Falacrine[d], Rimska Italija | ||||
Smrt | 23. junij 79 (69 let) Aquae Cutiliae[d] | ||||
Pokop | |||||
Zakonec | • Domicila starejša (umrla pred letom 69) • Kenis (65-74) | ||||
Potomci | • Tit • Domicijan • Domicila mlajša | ||||
| |||||
Vladarska rodbina | Flavijska rodbina | ||||
Oče | Tit Flavij Sabin I. | ||||
Mati | Vespazija Pola |
Vespazijan (latinsko Titus Flavius Caesar Vespasianus Augustus), 9. rimski cesar, ki je vladal od leta 69 do 79, * 17. november 9, Falacrinae pri mestu Raete, 23. junij 79, Aquae Cutiliae.[2]
Bil je ustanovitelj Flavijske dinastije, ki je četrt stoletja vladala Rimskemu cesarstvu. Izhajal je iz družine vitezov konjeniškega reda (ordo equester) in bil med vladavino Julijsko-Klavdijske dinastije povišan na položaj senatorja. V državni službi je napredoval po ustaljenem vrstnem redu in leta 51 dosegel položaj konzula. Bolj kot državni funkcionar je znan kot uspešen vojaški poveljnik.Leta 43 se je udeležil invazije na Britanijo[3] in leta 66 zatrl upor Judov v Judeji.[4]
Med Vepazijanovimi pripravami na obleganje Jeruzalema je cesar Neron leta 69 naredil samomor in pahnil cesarstvo v leto državljanskih vojn, poznano kot leto štirih cesarjev. Za cesarjema Galbo in Otonom je aprila 69 na prestol prišel cesar Vitelij, v odgovor na to pa so v Egiptu in Judeji 1. julija 69 za cesarja razglasili Vespazijana.[5]
Po razglasitvi sta se mu pridružila guverner Sirije Mucijan in panonski general Primus. Primus in Mucijan sta povedla flavijsko vojsko proti Viteliju, Vespazijan pa je medtem dobil oblast v Egiptu. 20. decembra je bil Vitelij poražen in rimski senat je že naslednji dan za cesarja razglasil Vespazijana.
O Vespazijanovem desetletnem cesarjevanju se je ohranilo bolj malo podatkov. Najbolj znan je po državnih finančnih reformah, uspešnih vojnih pohodih proti upornikom v Judeji in več častihlepnih gradbenih projektih, na primer graditvi rimskega Koloseja. Po smrti leta 79 ga je nasledil najstarejši sin Tit, ki je bil prvi rimski cesar, ki je neposredno nasledil svojega očeta.