Vizigotsko kraljestvo

Vizigotsko kraljestvo Gutþiuda Þiudinassus Regnvm Visigothorvm
418–okoli 720
Toulouško Vizigotsko kraljestvo v svojem največjem obsegu okoli leta 500 (oranžno); s svetlo oranžno barvo je označeno ozemlje, ki ga je izgubilo po bitki pri Vouilléju
Glavno mesto	Toulouse(do 507) Narbonne[1] Barcelona[2] Toledo[3]
Skupni jeziki	latinščina, gotščina (gotska elita)
Religija	krščanstvo (arijanstvo, nicejska veroizpoved, katolištvo) judovstvo
Vlada	monarhija
King
• 418-419	Valija
• 418-451	Teodorik I.
• 466-484	Evrik
• 484-507	Alarik II.
• 511-526	Teodorik Veliki
• 714-okoli 721	Ardo
Zgodovina
• opustošenje Rima	410
• Vizigoti za zasluge dobijo Akvitansko Galijo	418
• Bitka na Katalunskih poljih	451
• bitka pri Vouilléju	507
• invazija Umajadov	711
• Umajadi osvojijo Narbonsko Galijo	okoli 720
• Bitka pri Kovadongi	718 ali 722
Predhodnice Naslednice Zahodno rimsko cesarstvo Svebsko kraljestvo Galicija Frankovsko cesarstvo Umajadski kalifat Astursko kraljestvo
Danes del	Španija  Portugalska  Francija  Andora  Združeno kraljestvo  Monako

Vizigotsko kraljestvo (gotsko Gutþiuda Þiudinassus, latinsko Regnvm Visigothorvm je bilo od 5.-8. stoletja ena od germanskih nasledstvenih držav Zahodnega rimskega cesarstva na ozemlju sedanje jugozahodne Francije in na Iberskem polotoku. Nastalo je po naselitvi Vizigotov pod kraljem Valijom (vladal 415-418) v provinci Akvitaniji v jugozahodni Franciji in se z osvajanji postopoma razširilo na Iberski polotok. Kraljestvo je bilo de facto neodvisno od Vhodnega rimskega cesarstva, katerega poskusi, da bi ponovno osvojili Iberski polotok, so bili samo delno uspešni in kratkotrajni.

Na začetku 6. stoletja so vizigotsko ozemlje v Galiji začeli osvajati Franki. Vizigoti so obdržali samo ozek obalni pas ob Sredozemskem morju (Septimanija) in Iberski polotok, na katerem so podjarmili Svebe in Baske.

Etnične razlike med domorodnimi Hispano-romani in Vizigoti so v 6. stoletju začele izginjati. Gotski jezik je začel izgubljati svojo vlogo cerkvenega jezika in je po spreobrnitvi Vizigotov v katolištvo leta 589 popolnoma izginil.^[4] Z vizigotskim zakonikom Liber Iudiciorum, ki je bil dokončam leta 654, se je ukinila tradicionalno različna zakonodaja za Rimljane in Vizigote. Liber Iudiciorum je verjetno postal osnova za špansko zakonodajo srednjega veka.

Leta 711 so večino Vizigotskega kraljestva osvojili islamski osvajalci iz severne Afrike. V krščanskih rokah je ostal samo ozek severni pas Iberskega polotoka. Na tem ozemlju je lokalni zemljiški gospod Pelagij (špansko Pelayo), ki je bil zelo verjetno gotskega porekla, ustanovil srednjeveško Asturijsko kraljestvo.

Vizigoti in njihovi prvi kralji so bili arijanci in zato v sporu s katoliško cerkvijo. Po njihovem prestopu v nicejsko krščanstvo je cerkev preko Toledskih cerkvenih zborov dobila ogromen vpliv na posvetne zadeve.

1. ↑ Po porazu v bitki pri Vouilléju (507) in izgubi Toulousa. S.J.B. Barnish, The Ostrogoths from the migration period to the sixth century: an ethnographic perspective, Center for Interdisciplinary Research on Social Stress, Boydell & Brewer Ltd, 2007, str. 368.
2. ↑ Po Amalrikovi smrti (531). S.J.B. Barnish, The Ostrogoths from the migration period to the sixth century: an ethnographic perspective, Center for Interdisciplinary Research on Social Stress, Boydell & Brewer Ltd, 2007, str. 369.
3. ↑ Do konca vladanja Atanagilda (umrl 567). R. Collins, Visigothic Spain, 409–711, Oxford, Blackwell Publishing, 2004, str. 44.
4. ↑ W. Pohl, Transformation of the Roman World, str. 119-121, ISBN 90-04-10846-7.