Kalij

Kalij, ₁₉K

Kalijevi biseri (v parafinskem olju, ~5 mm vsak)
Kalij
Izgovarjava	IPA: [kálij]
Videz	srebrno siva
Standardna atomska teža Ar, std(K)	39,0983(1)[1]
Kalij v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson Na ↑ K ↓ Rb argon ← kalij → kalcij
Vrstno število (Z)	19
Skupina	skupina 1: H in alkalijske kovine
Perioda	perioda 4
Blok	blok s
Razporeditev elektronov	[Ar] 4s1
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 8, 1
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	trdnina
Tališče	63,5 °C
Vrelišče	759 °C
Gostota (blizu s.t.)	0,89 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)	0,828 g/cm3
Kritična točka	1.950 °C, 16 MPa[2]
Talilna toplota	2,33 kJ/mol
Izparilna toplota	76,9 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	29,6 J/(mol·K)
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	−1, +1 (močno bazični oksid)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 0,82
Ionizacijske energije	1.: 418,8 kJ/mol 2.: 3052 kJ/mol 3.: 4420 kJ/mol (več)
Atomski polmer	empirično: 227 pm
Kovalentni polmer	203±12 pm
Van der Waalsov polmer	275 pm
Spektralne črte kalija
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​telesno centrirana kubična (tck)
Hitrost zvoka tanka palica	2000 m/s (pri 20 °C)
Temperaturni raztezek	83,3 µm/(m⋅K) (pri 25 °C)
Toplotna prevodnost	102,5 W/(m⋅K)
Električna upornost	72 nΩ⋅m (pri 20 °C)
Magnetna ureditev	paramagnetic[3]
Magnetna susceptibilnost	+20,8·10−6 cm3/mol (298 K)[4]
Youngov modul	3,53 GPa
Strižni modul	1,3 GPa
Stisljivostni modul	3,1 GPa
Mohsova trdota	0,4
Trdota po Brinellu	0,363 MPa
Številka CAS	7440-09-7
Zgodovina
Odkritje in prva izolacija	Humphry Davy (1807)
Simbol	"K": iz moderne latinščine kalium
Najpomembnejši izotopi kalija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 39K 93,258% stabilen 40K 0,012% 1,248×109 let β− 40Ca ε 40Ar β+ 40Ar 41K 6,730% stabilen
Kategorija: Kalij prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Kálij (latinsko kalium) je kemični element v periodnem sistemu elementov z znakom K in atomskim številom 19. Je kemični element 1. skupine periodnega sistema, njegova relativna masa pa je 39,1.

Temperatura tališča je 63,65 °C, temperatura vrelišča 774 °C. Število protonov/elektronov je 19, število nevtronov 20.

Kalij je sedmi najpogostejši element v zemeljski skorji, saj ga je v zemeljski skorji 2,6 utežnih odstotkov. V naravi je vezan v kalijevem glinencu in v soleh. Kalij je razširjen v več spojinah. Ekonomsko pa sta pomembnejša minerala silvin ter karnalit. Vsebuje ga morska voda in organizmi. Najde se ga v različnih snoveh. Nahaja se tudi v rastlinah, ki ga črpajo iz zemlje, zato ga je treba dodajati v obliki gnojil.

Je srebrno bela kovina, je mehak in se ga lahko reže z nožem. Na zraku zelo hitro oksidira in zagori z vijoličnim plamenom. Za gašenje je treba uporabljati suh pesek ali grafit.

Hrani se v petroleju. Če se ga hrani predolgo, nastanejo na površini peroksidi, ki pri delu s kovino eksplodirajo. Kalij se uporablja kot kalijevo gnojilo. Saj je nujno potreben za rast in razvoj rastlin ter živali. Kalijev karbonat uporabljajo za proizvodnjo kalijevih stekel, mil, fotografskih razvijalcev.

V morski vodi je povprečna koncentracija 399,1 mg K+/kg = 408,4 mg K+/l.

Kalij je pomembna sestavina hrane.- gl. kalij (prehrana).

1. ↑ Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
2. ↑ Haynes, William M., ur. (2011). CRC Handbook of Chemistry and Physics (92. izd.). Boca Raton, FL: CRC Press. str. 4,122. ISBN 1439855110.
3. ↑ Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds, in Lide, D. R., ur. (2005). CRC Handbook of Chemistry and Physics (86th izd.). Boca Raton (FL): CRC Press. ISBN 0-8493-0486-5.
4. ↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.